Linux je Unix in ni Unix. Je Unix, saj upošteva določila POSIX in se nasploh vede kot Unix, in ni Unix, saj je bil napisan povsem na novo in ni v njem niti ene same programske vrstice iz sistema AT&T Unix. Linux je popolnoma prosta izvedba določil POSIX z razširitvami System V in BSD, dosegljiva v izvirni in prevedeni obliki. Linux je avtorsko delo Linusa B. Torvaldsa <torvalds@transmeta.com> in drugih sodelavcev in se lahko prosto razširja pod pogoji, navedenimi v GNU Public License (GPL). Izvod GPL obsega izvirno kodo za Linux; sicer pa je dostopna na ftp://prep.ai.mit.edu/pub/gnu/COPYING.
Linux je le jedro operacijskega sistema; tisti del, ki krmili strojno opremo, upravlja datoteke, procese in tako naprej. Imamo več kombinacij Linuxa z naborom pripomočkov in namenskih programov, skupaj s katerimi predstavlja popoln operacijski sistem. Vsaka od teh kombinacij se imenuje distribucija Linuxa. Čeprav ime Linux v ožjem pomenu besede označuje le jedro, pa z njim pogosto poimenujemo kar celoten sistem, zgrajen na jedru Linux. Tudi ta raba je pravilna. Seznam in kratek opis različnih distribucij si oglejte na http://metalab.unc.edu/LDP/HOWTO/Distribution-HOWTO.html. Nobena od teh distribucij pa ni ,,uradni Linux``.
Linux ni v javni lasti, niti ni ,,program za pokušino`` (shareware). Sodi med prosto programje (angleško ,,freeware`` ali Open Source Software[TM]; glej tudi http://www.opensource.org/). Kopije prostega programa lahko delite z drugimi, vendar le, če priložite tudi izvirno kodo, oziroma če je izvirna koda tudi dosegljiva. Če ste prosti program izpopolnili ali spreminjali, ste zakonsko obvezani, da tudi izpopolnitve in spremembe napravite dostopne pod enakimi pogoji. Podrobnosti so opisane v GNU General Public License.
Linux je v izdaji 2.0 še vedno prost in bo ostal tak tudi v prihodnje. Zaradi narave zaščite licence GNU, katere predmet je Linux, bi bilo protizakonito, če bi se to spremenilo. Bodite pozorni: izraz ,,free`` se nanaša na svobodo, ne na ceno, in povsem legalno je zahtevati denarno nadomestilo za razširjanje Linuxa, vse dokler mu prilagate tudi izvirno kodo. Zapisano je poenostavitev, za natančno pravno razlago pogojev glej GNU General Public License.
Linux teče v računalnikih s procesorji Intel 386, 486 ali Pentium z vodili ISA, EISA, PCI ali VLB. MCA (Micro Channel družbe IBM) v izdaji jedra 2.0.x še ni dobro podprt, preizkusna izvedba podpore pa je zajeta v razvojno izvirno kodo jedra izdaje 2.1.x. Če vas zanimajo podrobnosti, si oglejte http://glycerine.itsmm.uni.edu/mca/.
V delu je priredba za več računalnikov s procesorji Motorola 680x0 (trenutno teče v nekaj Amigah, Atarijih in računalnikih VME), ki že deluje precej dobro. Zahteva procesor 68020 z enoto MMU ali procesorje 68030, 68040 ali 68060. Zahteva tudi numerični koprocesor (FPU). Omrežne funkcije ter okolje X že delujejo. Glej news:comp.os.linux.m68k.
Linux teče dobro na procesorju DEC Alpha in trenutno podpira čipovja ,,Jensen``, ,,NoName``, ,,Cabriolet``, ,,Universal Desktop Box`` (bolj znan kot Multia) in več drugih. Podrobnosti si oglejte na http://www.azstarnet.com/~axplinux/FAQ.html.
Linux dobro deluje tudi na procesorju Sun SPARC; večina modelov sun4c, sun4m in sun4u zdaj že podpira Linux, podporo sun4 pa izdelujejo. Red Hat Linux je v času pisanja tega spisa edina distribucija Linuxa, ki je na voljo za Sun SPARC; podrobnosti najdete na http://www.redhat.com/support/docs/rhl-sparc/
Priredbo za arhitekturo Power PC, skupaj z računalniki PowerMac (NuBus in PCI), Motorola, IBM in Be, intenzivno razvijajo. Oglejte si http://www.cs.nmt.edu/~linuxppc/ in http://www.linuxppc.org/.
Priredbe za druge arhitekture, skupaj z MIPS (glejte http://linus.linux.sgi.com/ in http://lena.fnet.fr in ARM, so na različnih stopnjah razvoja. Rezultatov morda ne gre pričakovati takoj; če pa vas delo zanima in ste željni in sposobni k njemu tudi sami prispevati, boste verjetno hitro našli stik z drugimi sodelavci.
Linuxa že dolgo ne moremo več šteti za preizkusno različico, saj je prva izdaja (1.0) izšla že 14. marca 1994. Seveda so v sistemu še vedno napake in s časom nastajajo tudi nove in so seveda tudi popravljene. Ker delo z Linuxom sledi ,,modelu odprtega razvoja``, vse nove izvedenke javno izidejo, ne glede na to, ali so ,,produkcijske kakovosti`` ali ne. Vendar pa je bila za pomoč pri ugotavljanju, katere izvedenke so stabilne in katere ne, vpeljana naslednja shema: izdaje 1.x.y, pri čemer je x sodo število, so stabilne, namenjene zgolj odpravljanju napak. Tako so bile od izdaje 1.2.2 do 1.2.3 odpravljene samo nekatere napake, ni pa bilo dodanih nobenih novih lastnosti. Izdaje 1.x.y, pri čemer je x liho število, pa so razvojne izvedenke, v katerih se od ene izdaje do druge odpravljajo napake in dodajajo nove funkcionalnosti. Take izdaje so lahko nestabilne in so namenjene razvijalcem. Tu in tam, ko se jedro stabilizira, se razvoj novega stabilnega jedra zamrzne, nadaljuje pa se delo z razvojno izvedbo jedra.
Trenutna stabilna izdaja je 2.0.36 (zadnja številka se bo spremenila z odpravo napak in dodajanjem gonilnikov), nadalje pa razvijajo eksperimentalno jedro 2.1.x. Izvirni kodi za jedro Linuxa je priložena tudi datoteka Documentation/Changes, ki natančneje razloži spremembe, na katere morate biti pozorni pri prehodu na novejšo različico jedra. Večina uporabnikov Linuxa pa preprosto tu in tam posodobi svojo distribucijo in s tem dobi tudi novo izdajo jedra.
Večina izdaj Linuxa, razvojnih ali stabilnih, je precej stabilna. Če nimate posebnih ambicij, da bi vedno sledili zadnji izdaji, in če izdaja, ki jo imate, počne, kar želite, lahko mirno ostanete kar pri njej. Znan je primer računalnika, na katerem je tekla izdaja 0.97p1 (izdana poleti 1992) nepretrgoma 136 dni brez napak (tekla bi še dlje, če ne bi bager po nesreči presekal omrežnega kabla). Še drugi so poročali o nepretrganem delovanju tudi več kot eno leto. Zadnje poročilo navaja računalnik, na katerem še vedno teče izdaja 0.99p15s, zdaj že več kot 600 dni.
Zavedati se moramo, da je razvoj Linuxa odprt in razpršen, medtem ko je razvoj večine drugega programja zaprt in centraliziran. To pomeni, da je trenutna razvojna različica vedno javno dostopna (z zamikom tedna ali dveh) in jo lahko kdorkoli uporablja. Rezultat tega je, da so v izdaji, ki prinaša novo funkcionalnost, skoraj vedno tudi napake. Po drugi strani pa to pomeni tudi zelo hiter razvoj, tako da so napake izsledene in odpravljene zelo hitro, dostikrat v nekaj urah, saj se z njimi ukvarja veliko ljudi.
Zaprt, centraliziran razvoj nasprotno pomeni, da se s projektom ukvarja posameznik ali skupina, in programje javno izdajo po tem, ko mislijo, da dobro deluje. To navadno povzroči dolge intervale med izdajami, zavleče čakanje na popravke napak in upočasni razvoj. Končna javna izdaja takega programja je včasih res boljša, vendar je razvoj na splošno mnogo počasnejši.
Razpravo o enem in drugem modelu razvoja programja najdete v eseju Erica Raymonda ,,The Cathedral and the Bazaar`` http://earthspace.net/~esr/writings/cathedral-bazaar/.
Ob pisanju tega spisa (1. september 1998) je bila trenutna stabilna izdaja Linuxa 2.0.35, zadnja razvojna izdaja pa 2.1.119.