Pri prenosih FTP, ki nenadoma umrejo, je videti, da se to zgodi zaradi nekakšne prekoračitve vmesnega pomnilnika. To se zgodi tako s strežniki z Linuxom kakor z Microsoftovimi strežniki. V sistemih Linux je videti, da se problem pojavi pogosteje s strežniškim programjem distribucije.
Če dobivate napake ,,ftp: connection refused errors
``, je
težava verjetno povezana s premalo avtentifikacije. Glej
Zakaj moj strežnik za FTP ali telnet ne dovoljuje prijav?.
Eden od način za popravilo je, da nadomestite distribucijski strežnik FTP s prenosom strežnika FTP za OpenBSD v Linux. Domača stran je: http://www.eleves.ens.fr:8080/home/madore/programs/.
Za namestitev strežnika BSD sledite navodilom za namestitev in si oglejte
strani referenčnega priročnika za inetd
in
inetd.conf
. (Če imate novejši xinetd
, glejte
spodaj.) Zagotovo povejte inetd
, naj sam poganja demon
BSD, ne kot podproces, denimo, tcpd
. Zakomentirajte vrstico,
ki se začne s ,,ftp
``, v /etc/inetd.conf
in jo
nadomestite z vrstico kot (če nameščate novi ftpd
v
/usr/local/sbin/
):
Nadomestni strežnik bo postal dejaven, ko boste znova zagnali sistem ali poslali (kot# Izvirni vnos, zakomentiran. #ftp stream tcp nowait root /usr/sbin/tcpd /usr/sbin/in.ftpd # Nadomestni vnos: ftp stream tcp nowait root /usr/local/sbin/ftpd -l
root
) signal SIGHUP
strežniku
inetd
, npr.:
Za nastavitev# kill -HUP inetd
xinetd
naredite vnos v /etc/xinetd.d
skladno z navodili na strani referenčnega priročnika o
xinetd.conf
. Spet preverite, ali so argumenti ukazne
vrstice pravilni in ali ste namestili datoteki /etc/ftpusers
in /etc/pam.d/ftp
. Potem znova zaženite xinetd
z ukazom:
Ukaz bi moral sporočiti ,,V redu`` in vnovični zagon bi moral biti zapisan v sistemskem dnevniku sporočil./etc/rc.d/init.d/xinetd restart
free
izvrže jedro (dumps core)
V Linuxu 1.3.57 in poznejših se je format datoteke
/proc/meminfo
spremenil tako, da ga izvedba programa
free
ne razume več.
Poiščite najnovejšo različico z mesta ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/Status/ps/procps-0.99.tgz.
Netscape se ne bi smel sesuti, če sta Netscape in omrežje pravilno nastavljena. Nekaj stvari, ki jih preverite:
MOZILLA_HOME
pravilno nastavljena. Če ste namestili Netscape v
/usr/local/netscape/
, bi morala biti to tudi vrednost
spremenljivke MOZILLA_HOME
. Nastavite jo iz ukazne vrstice
(npr. export MOZILLA_HOME="/usr/local/netscape"
v lupini
Bash) ali pa jo dodajte v vaše osebne ali sistemske inicializacijske
datoteke. Podrobnosti si oglejte na strani referenčnega priročnika za vašo
lupino.netscape --version
v pozivniku ukazne lupine),
poskusite namestiti različico 4.7. Vse različice se arhivirajo
na
ftp://ftp.netscape.com/.To se nanaša na strežniške demone, ki odgovarjajo odjemnikom, a ne
dovoljujejo prijav. V novih sistemih, v katere je nameščena priključna
overovitev z moduli (angl. Pluggable Authentification Modules, PAM),
glejte datoteko z imenom ftp
ali telnet
v imeniku
/etc/pam/
ali /etc/pam.d/
. Če ustrezne overovitvene
datoteke ni, morajo biti navodila za nastavitev overovljanja povezav
FTP in Telnet v /usr/doc/pam-
. Oglejte si tudi odgovor na
FTP strežnik pravi: 421 service not available, remote server has closed connection.
Če gre za strežnik FTP v starejšem sistemu, preverite, ali je v
/etc/passwd
račun, še posebej anonymous
.
Taka težava lahko nastane tudi zaradi nezmožnosti pravilne
razrešitve naslova računalnika, še posebej, če uporabljate protokol za
inverzno razrešitev naslova (angl. Reverse Address Resolution
Protocol, RARP). Najpreprostejši odgovor na to je, da navedete vsa
relevantna imena računalnikov in naslove IP v datotekah
/etc/hosts
v vsakem stroju. (Glej zgled datotek
/etc/hosts
in /etc/resolv.conf
v
Sendmail čaka do minute za vsak ukaz.) Če
ima omrežje notranji DNS, preverite, ali lahko vsak računalnik z njim
razreši omrežne naslove.
Če se gostiteljski stroj sploh ne odziva na odjemnike FTP ali Telnet,
potem strežniški demon ni pravilno nameščen ali pa sploh ni nameščen.
Glej strani referenčnega priročnika za:
inetd
in inetd.conf
v starejših sistemih
ali xinetd
in xinetd.conf
pa tudi
ftpd
in telnetd
.
To se verjetno nanaša tudi na druge brkljalnike. Na menuju
Preferences/Navigator
nastavite svojo domačo stran na datoteko
~/.netscape/bookmarks.html
. Če je, denimo, vaše
uporabniško ime ,,smith``, nastavite domačo stran na:
file://home/smith/.netscape/bookmarks.html
Taka nastavitev vam bo ob zagonu Netscapea prikazala lepo urejen (čeprav morda dolg) seznam vseh zaznamkov. Datoteka se samodejno osveži vsakič, ko dodaste, zbrišete ali obiščete katero od zaznamovanih strani.
V vašem računalniku sta dve uri. Strojna (CMOS) teče tudi, ko je
računalnik ugasnjen, in se uporablja pri zagonu sistema in v okolju DOS (če
ga uporabljate). V Linuxu pa skrbi za običajni sistemski čas, ki ga
prikažete in spremenite z ukazom date
, jedro.
Z ukazom /sbin/clock
(v številnih distribucijah se zdaj imenuje
hwclock
) si lahko ogledate čas v CMOS in uskladite prvo ali
drugo uro -- glej man 8 clock
ali man 8 hwclock
.
Več programov je, ki popravijo eno ali obe uri s sistematičnim
popravljanjem ali prek omrežja. Morda so nekateri od njih že
nameščeni v vašem sistemu. Poiščite adjtimex
(popravki),
odjemnike za omrežni časovni protokol (angl. Network Time Protocol,
NTP) netdate
, getdate
in xntp
, ali zbirko
strežnika in odjemnika za NTP, kot je chrony
. Glej
Kako najti določen program?.
Ni mišljeno, da bi. Ta možnost je namenoma onemogočena v jedru Linuxa, saj so skripti, ki se izvajajo pod tujim računom, skoraj vedno razpoka v sistemu varnosti. Sudo in SuidPerl lahko ponudita več varnosti kakor skripti ali izvedljive datoteke Setuid, še posebej, če so poganjalna dovoljenja omejena na določeno uporabniško številko ID ali skupinsko številko ID.
Če vas zanima, zakaj so skripti setuid razpoka v sistemu varnosti, si preberite PZV (FAQ) skupine comp.unix.questions.
free
, manjša?
Podatek ,,free
``, ki ga izpiše ukaz free
, ne
zajema pomnilnika, uporabljanega kot diskovni predpomnilnik --
vidite ga v stolpcu ,,buffers
``. Če vas zanima,
koliko pomnilnika je zares prostega, seštejte obe številki -- novejše
različice ukaza free
izpišejo dodatno vrstico s tem podatkom.
Diskovni predpomnilnik hitro raste takoj po zagonu Linuxa. Ko nalagate čedalje več programov in uporabljate čedalje več datotek, se njihova vsebina shranjuje v predpomnilnik. Čez nekaj časa se poraba predpomnilnika stabilizira.
To je pogost simptom onemogočenega predpomnenja dodatnega pomnilnika. Natančna diagnoza je odvisna od vaše matične plošče.
Včasih morate dovoliti predpomnenje (cache) določenih področij v nastavitvah biosa. Poglejte v cmosevo nastavitev in preverite, ali je na voljo izbira predpomnenja novega pomnilnika, ki je trenutno izklopljena. Vse kaže, da je to najpogosteje pri 486.
Včasih mora biti RAM v točno določenih režah, sicer predpomnenje ne deluje.
Včasih morate predpomnenje nastaviti s posebnimi stikalci.
Nekatere matične plošče ne predpomnijo vsega pomnilnika RAM, če imate več tega pomnilnika na količino predpomnilnika, kakor predvideva strojna oprema. Navadno bo celih 256 Kb velik predpomnilnik odpravil to težavo.
Če ste v dvomih, poglejte v priročnik vaše matične plošče. Če zaradi neprimerne dokumentacije še vedno ne morete odpraviti težave, lahko pošljete sporočilo z vsemi podrobnostmi v skupino comp.os.linux.hardware -- navedite izdelovalca, oznako modela, datum izdelave itd., tako, da se bodo lahko drugi uporabniki Linuxa izogibali teh plošč.
xdm
) ne dovolijo prijave?
Verjetno uporabljate senčna gesla (shadow passwords) in programe za običajna gesla.
Če je tako, morate dobiti ali prevesti senčne različice problematičnih programov. Vrsta senčnih programov je (med drugim) na naslovu ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux/sources/usr.bin/shadow/. Izvedljive datoteke boste verjetno našli na ftp://tsx-11.mit.edu/pub/linux/binaries/usr.bin/.
Verjetno imate enake težave in bo rešitev enaka kakor v razdelku Zakaj mi nekateri programi (npr. xdm) ne dovolijo prijave?, z dodatno zvijačo.
Če uporabljate senčna gesla, morate v vsako polje za geslo v datoteki
/etc/passwd
dodati črko x
ali zvezdico. Program, ki
ne ve za senčna gesla, tako ne bo mislil, da gre za račun brez gesla,
in ga vsakomur dovolil uporabljati.
Najbrž imate premalo pravega pomnilnika. Če imate manj pomnilnika kakor programov, ki tečejo naenkrat, bo Linux namesto pomnilnika uporabljal vaš disk in grozno mlel. Rešitev je v tem primeru nakup dodatnega pomnilnika ali pa poganjanje manj stvari naenkrat. Nekaj pomnilnika dobite tudi s tem, da uporabljate jedro z manj vključenimi nastavitvami. Glej razdelek Kako nadgradim/prevedem jedro?.
Količino trenutno uporabljenega pomnilnika in/ali izmenjalnega
področja ugotovite z ukazom free
ali tako, da napišete
$ cat /proc/meminfo
Če je vaše jedro nastavljeno za uporabo pomnilniškega diska (ramdisk),
je to verjetno izguba prostora in lahko povzroči upočasnitev.
Uporabite LILO ali rdev
, da poveste jedru, da nočete
pomnilniškega diska (oglejte si dokumentacijo o LILO ali napišite man
rdev
).
Verjetno imate težave s pravicami ali pa imate datoteko
/etc/nologin
.
V drugem primeru dodajte ukaz rm -f /etc/nologin
v svoj
prijavni skript /etc/rc.local
ali /etc/rc.d/*
.
V prvem primeru preverite dovoljenja vaše ukazne lupine in vseh datotek, ki se pojavljajo o sporočilih o napakah, in tudi imenikov, v katerih so te datoteke, vse do (vštevši) korenskega imenika.
Verjetno ste po pomoti hoteli izpisati kakšne binarne podatke. Za
popravilo nastavitev zaslona napišite (na slepo) echo
'\033c'
. Številne distribucije Linuxa imajo ukaz reset
,
ki stori to.
Če to ne pomaga, poskusite z neposrednim ubežnim ukazom zaslonu.
To vzpostavi privzeto pisavo konzole Linuxa. Spomnite se držati tipko$ echo <Ctrl-V><Ctrl-O>
Control
in potem vtipkati črko V
ipd. Zaporedje
povzroči popoln vnovični zagon zaslona. Če so po izpisu binarne datoteke ostali v ukazni vrstici podatki, pritisnite nekajkrat$ echo <Ctrl-V><Esc>C
Ctrl-C
. S tem dobite ukazno vrstico.
Naslednji možni ukaz je vzdevek, sane
, ki lahko deluje s
splošnimi terminali:
$ alias sane='echo -e "\033c";tput is2; > stty sane line 1 rows $LINES columns $COLUMNS'
Vzdevek je ukleščen med obrnjene narekovaje (angl. backticks), ne med navadne enojne. Vrstica je tu prelomljena zaradi jasnosti in prelom ni potreben.
Preverite, ali sta spremenljivki $LINES
in
$COLUMNS
definirani v okolju z ukazom, podobnim tem v
~/.cshrc
ali ~/.bashrc
:
in da uporabljata pravilne številke$ LINES=25; export $LINES; $COLUMNS=80; export $COLUMNS
$LINES
in
$COLUMNS
za ta terminal.
Končno, izhod ukaza ,,stty -g
`` lahko uporabljate za izdelavo
lupinskega skripta, ki bo znova zagnal terminal:
stty -g
`` v datoteko. V tem primeru
je ime datoteke termset
.
Izhod ,,$ stty -g >termset
stty -g
`` (vsebina termset
) bo videti
nekako takole:
500:5:bd:8a3b:3:1c:7f:15:4:0:1:0:11:13:1a:0:12:f:17:16:0:0:73
termset
, da postane lupinski skript, tako da dodaste
tolmač in ukaz stty
:
#!/bin/bash stty 500:5:bd:8a3b:3:1c:7f:15:4:0:1:0:11:13:1a:0:12:f:17:16:0:0:73
termset
dodajte pravico izvajanja in ga uporabljajte
kot lupinski skript:
$ chmod +x termset $ ./termset
[Floyd L. Davidson, Bernhard Gabler]
Saj ste naredili rešilno disketo (ali disketi), kajneda? Zaženite sistem z rešilne diskete ali para disket. Na primer, za Slackware sta zagonski (angl. boot) in korenski (angl. root) disketi v namestitvenem podimeniku distribucije Slackware.
Na voljo sta tudi dva paketa vrste ,naredi-si-sam` za izdelavo rešilnih disket na ftp://metalab.unc.edu/pub/Linux/system/Recovery. Ta dva paketa sta boljša možnost, saj imata svoje jedro in ne boste imeli težav z manjkajočimi napravami, datotečnimi sistemi in podobnim.
Pojdite v pozivnik ukazne lupine in priklopite disk s podobnim ukazom:
$ mount -t ext2 /dev/hda1 /mnt
Vaš datotečni sistem je zdaj pripravljen v imeniku /mnt
in
lahko odpravite težavo. Ne pozabite odklopiti diska pred
vnovičnim zagonom računalnika (pred tem spremenite imenik s cd
/
v kakega drugega, sicer bo umount
sporočil, da je
disk zaseden).
root
?
Pozor! Nepravilno urejanje katerekoli datoteke v imeniku
/etc/
lahko resno zavozi sistem. Imejte pri roki rezervni
izvod vseh tamkajšnjih datotek, če se slučajno zmotite.
Če vaša distribucija Linuxa to dopušča, poskusite zagnati sistem v
enouporabniškem načinu, tako da v zagonskem pozivniku
LILO:
vpišete ,,single
``. Z novejšimi
distribucijami lahko sistem zaženete v enouporabniškem načinu tako, da
vpišete ,,linux 1
``, linux single
`` ali
,,init=/bin/bash
``.
Če to za vas ne deluje, zaženite z namestitvene ali rešilne diskete
in preklopite v drugo navidezno konzolo z Alt-F1 - Alt-F8, potem pa
priklopite korenski datotečni sistem v /mnt
. Nato
nadaljujte s spodnjimi koraki, s katerimi ugotovite, ali ima vaš sistem
običajna ali senčna gesla, in odstranite geslo.
S svojim priljubljenim urejevalnikom besedil uredite vnos v
/etc/passwd
za uporabnika root
tako, da odstranite
geslo, ki je med prvim in drugim dvopičjem. To storite le, če
geslo ni ,,x``, za kar pa glejte spodaj.
Spremenite to v:root:Yhgew13xs:0:0: ...
Če ima polje z geslom le ,,x``, morate odstraniti geslo iz datotekeroot::0:0: ...
/etc/shadow
, ki je v podobnem formatu. Glej
strani referenčnega priročnika: man passwd
, man 5
shadow
.
[Paul Colquhuon, Robert Kiesling, Tom Plunket]
rm
!?!?!
Ne, ni je. Očitno ste novinec v svetu Unixa in morate prebrati kakšno dobro knjigo, da bi videli, kako vse skupaj deluje. Namig: zmožnost brisanja datotek v Unixu je odvisna od pisalnega dovoljenja za imenik, v katerem so.
lpr
in/ali lpd
ne deluje?
Najprej preverite, ali imate pravilno nastavljen vhod
/dev/lp*
. IRQ (če obstaja) in naslov vhoda morata ustrezati
nastavitvam na tiskalniški kartici. Morali bi biti sposobni izpisati
datoteke neposredno na tiskalnik, npr.:
$ cat datoteka >/dev/lp1
Če ukaz lpr
vrača sporočila, kot je ,,myname@host: host
not found
``, lahko to pomeni, da zaprtozančni vmesnik protokola
TCP/IP, lo
, napačno deluje. Podpora zaprti zanki je
prevedena v večino distribucij jedra. Preverite nastavitev vmesnika z
ukazom ifconfig
. Po internetnem dogovoru je omrežno število
(network number) 127.0.0.0 in krajevni naslov sistema za IP
127.0.0.1. Če je vse nastavljeno pravilno, se lahko povežete z lastnim
računalnikom z ukazom telnet
in dobite prijavni pozivnik.
Preverite, da je v /etc/hosts.lpd
ime vašega računalnika.
Če ima vaš stroj lpd
, ki se zaveda omreženosti, kot tisti, ki
je priložen LPRng
, preverite, ali je datoteka
/etc/lpd.perms
pravilno nastavljena.
Oglejte si tudi spis Printing-HOWTO
, razdelek
Kje je dokumentacija?.
V programu clock
(pogosto je v imeniku /sbin
) je
hrošč, ki napačno upošteva časovne pasove, pomeša sekunde in minute ali
nekaj takega. Poiščite novo različico.
V jedrih od različice 1.1.80 naprej je stisnjena slika jedra, ki jo
mora najti LILO, v datoteki arch/i386/boot/zImage
, ko jo
zgradite, pozneje pa se navadno naseli v imenik /boot
.
Datoteka /etc/lilo.conf
bi se morala sklicevati na simbolno
povezavo, ne na pravo sliko jedra.
Ta sprememba je nastala zato, ker je z istega drevesa izvirne kode laže graditi različice za več različnih procesorjev.
To bi moralo delovati, če vnovič nameščate Linux ali kak drug komercialni operacijski sistem:
A:
vstavite prazno, formatirano disketo.Ukaz# dd if=/dev/hda of=/dev/fd0 count=1
dd
je standardni program v sistemih Linux. Različica za
MS-Windows je dostopna na
ftp://ftp.gnu.org/ in v
številnih arhivih programja za Microsoftove sisteme.A:
./sbin/lilo
.[Jacques Guy]
Moduli za uporabo kartice PCMCIA, ki so v
/lib/modules/<različica>/pcmcia
, kjer je
<različica> številka različice jedra, uporabljajo informacijo o
nastavitvi, ki je specifična le tej sliki jedra. Moduli PCMCIA ne
bodo delovali z drugo sliko jedra. Ko nadgrajujete jedro, morate
nadgraditi tudi programske module kartic PCMCIA.
Ko nadgrajujete s starejših jeder, preverite, ali imate najnovejšo
različico izvajalnih knjižnic, paketa modutils
in tako
naprej. O podrobnostih si preberite v datoteki
Documentation/Changes
na drevesu z izvirno kodo jedra.
Pomembno: Če uporabljate storitve kartic PCMCIA, na nastavitvenem menuju za prikrojitev jedra ne omogočite podporo omrežnim napravam/žepnim in prenosnim adapterjem (angl. ,,Network device support/Pocket and portable adapters``), saj bo izbruhnil spor z moduli v storitvah kartic (angl. Card Services).
Poznavanje modulskih odvisnosti PCMCIA starega jedra je uporabno. Morate jih spremljati. Na primer, če je vaša kartica PCMCIA odvisna od znakovne naprave na zaporednih vratih, ki se v starem jedru naloži kot modul, morate zagotoviti, da bo modul za zaporedna vrata dostopen tudi za novo jedro in module PCMCIA.
Tu opisani postopek je malce neroden, vendar je veliko preprosteje preračunati modulske odvisnosti čisto od začetka in preveriti, da se nadgrajevani moduli res naložijo tako, da so zadovoljne tako naprave PCMCIA kakor naprave drugih vrst. Sodobna jedra obsegajo nešteto modulskih izbir -- preveč, da bi jim lahko sledili. Ti koraki uporabljajo obstoječe modulske odvisnosti, kolikor je mogoče, namesto da bi od vas zahtevali, da premislite o novih.
Vendar ta postopek na računa primerov, ko so modulske odvisnosti neke
različice jedra nezdružljive z odvisnostmi druge različice. Takrat boste
morali sami naložiti module z ukazom insmod
ali pa prirediti modulske odvisnosti v datoteki
/etc/conf.modules
. V datoteki
Documentation/modules.txt
v izvirni kodi jedra je dober
opis uporabe naložljivih modulov jedra in modulskih pripomočkov, kot so
insmod
, modprobe
in depmod
. Datoteka
modules.txt
opisuje tudi priporočeni postopek ugotavljanja
odlik, ki bi jih radi vključili v pritajeno jedro, in odlik, ki bi jih
radi zgradili kot module.
V bistvu morate ob nameščanju novega jedra slediti tem korakom.
lsmod
,
ki našteva modulske odvisnosti, kot jih trenutno uporablja vaš sistem. Na primer, del izhoda programa lsmod
je lahko videti takole:
To vam, na primer, pove, da modulmemory_cs 2 0 ds 2 [memory_cs] 3 i82365 4 2 pcmcia_core 8 [memory_cs ds i82365] 3 sg 1 0 bsd_comp 1 0 ppp 5 [bsd_comp] 0 slhc 2 [ppp] 0 serial 8 0 psaux 1 0 lp 2 0 Module Pages Used by
memory_cs
potrebuje že prej
naložena modula ds
in pcmcia_core
. Ne pove pa vam,
da morate ob zagonu sistema zaradi preprečevanja preračunavanja
modulskih odvisnosti, imeti tudi standardne module serial
,
lp
, psaux
in druge, da preprečite napake, ko z
insmod
vključujete podprograme pcmcia
. V datoteki
/etc/modules
boste izvedeli, katere module sistem trenutno
nalaga in v kakšnem vrstnem redu. Shranite izvod te datoteke za
poznejša sklicevanja, dokler nimate uspešno nameščenih modulov novega
jedra. V datoteko shranite tudi izhod pripomočka lsmod
,
na primer z ukazom:
lsmod >lsmod.old-kernel.output
zImage
bodisi bzImage
, na disketo. Za to
pojdite na imenikarch/i386/boot
(če nimate klona Intela,
popravite imenik za vašo arhitekturo) in z disketo v disketniku
izvedite ukaz:
To predpostavlja, da gradite jedro z ukazom ,,dd if=bzImage of=/dev/fd0 bs=512
make bzImage
``
in da je vaš disketnik /dev/fd0
. To na disketo zapiše
zagonsko sliko jedra in vam dovoljuje, da preizkusite novo jedro, ne da
bi prepisali starega, ki ga LILO zažene z diska.metalab.unc.edu
in na drugih arhivnih mestih za Linux.
Preden namestite pripomočke Card Services, spremenite ime datotek
/sbin/cardmgr
in /sbin/cardctl
v
/sbin/cardmgr.old
in /sbin/cardctl.old
. Stari
različici teh pripomočkov nista združljivi z zamenjavama, ki ju
namesti Card Services. Tako boste, če bi nastale težave, obnovili
prvotno stanje. Ko prikrojujete Card Services z ukazom "make config",
se prepričajte, da gradbeni skripti vedo, kje najdejo nastavitve
jedra, z ugotavljanjem informacij iz tekočega jedra ali s sporočilom
gradbenemu postopku o mestu novega jedra na drevesu izvirne kode.
Korak "make config" bi se moral končati brez napak. Namestitev
modulov paketa Card Services jih odloži v imenik
/lib/modules/<različica-novega-jedra>/pcmcia
.lsmod
in
ugotovite module, ki jih je jedro naložilo ob zagonu, ter primerjajte
ta podatek z izpisom modulov, ki jih je nalagalo staro jedro, ki ste
ga shranili v prvem koraku postopka. (Če niste shranili izpisa
lsmod
za staro jedro, se vrnite in znova zaženite staro
jedro ter shranite ta izpis.)/vmlinuz
. Ne pozabite osvežiti zagonskega
sektorja tako, da po namestitvi slike jedra na disku poženete
ukaz lilo
.Poglejte tudi vprašanja Kako nadgradim/prevedem jedro? in Modprobe can't locate module XXX, in podobno.
ls
?
Če ls
prikazuje v barvah in mu tega niste naročili, imate za
to verjetno narejen vzdevek (angl. alias). Nekatere distribucije
imajo to privzeto.
Lupinski ukaz ,,unalias ls
bi moral povsem zbrisati
nastavitve, ki jih nekatere distribucije ponujajo kot standard.
Barve in prikaz vrste datotek (stikalo -F
ukaza ls
)
lahko spet uvedete z naslednjim ukazom:
alias ls='ls --color=auto -F'
Izbira --color=auto
preprečuje, da bi se barve pojavljale v
preusmerjenem izhodu (npr. ls | cat
) in motile druge
programe.
Če želite to spremembo uveljaviti trajno, popravite svoj
inicializacijski skript .bashrc
.
Če želite barve spremeniti namesto odpraviti, si oglejte stran referenčnega
priročnika (man ls
).
Zato, ker trenutnega imenika (tj. ,,.
``) ni na iskalni poti,
zaradi varnosti, pa tudi zaradi zagotovitve, da boste uporabili
prave različice programov. Če lahko vsiljivec zapiše datoteko na
imenik, v katerega lahko piše ves svet, npr. /tmp
, bi jo
lahko tudi izvedel, če bi bil ta imenik na iskalni poti. Rešitev tega
je, da v ukaz eksplicitno vključite tudi trenutni imenik; npr.
namesto zgolj ,,./mojprogram
mojprogram
``. Ali pa dodajte trenutni imenik
v vašo okoljsko spremenljivko PATH
; npr.
v lupini Bash, čeprav vam to iz zgoraj navedenih razlogov odsvetujemo.export PATH="$PATH:."