Ko konfiguracijski skript konča delo, vam pove, da napravite
,,make dep
`` in (morda) ,,clean
``. Torej napišete
,,make dep
``. To vam zagotovi, da so vse odvisnosti, na
primer vključne datoteke, na svojem mestu. Ne traja dolgo, razen
če imate zelo počasen računalnik. Pri starejših različicah jedra
morate po koncu izdelave odvisnosti napisati še ,,make
clean
``.
To odstrani vse objektne datoteke in drugo, kar
so pustile za sabo stare različice. V vsakem primeru ne pozabite
narediti tega koraka, preden začnete prevajati jedro.
Po urejanju odvisnosti in čiščenju lahko napišete ,,make
zImage
`` ali ,,make zdisk
`` (ta del traja dolgo
časa). ,,make zImage
`` prevede jedro in v imeniku
arch/i386/boot
pusti datoteko, imenovano ,,bzImage
``
(med drugim). To je novo stisnjeno jedro. ,,make bzdisk
``
naredi isto, le da prepiše novo datoteko bzImage
na disketo,
ki ste jo, upajmo, vstavili v pogon ,,A:`` (/dev/fd0
).
,,bzdisk
`` je priročno orodje za preskušanje novih jeder; če
novo jedro ne deluje v redu, preprosto odstranite disketo in zaženite
staro jedro. Včasih boste to disketo lahko uporabili tudi, če boste po
pomoti odstranili svoje jedro (ali naredili kaj podobno
groznega). Disketo lahko uporabite tudi pri namestitvi novih sistemov,
ko preprosto prepišete vsebino enega diska na drugega (,,Vse to in še
več! Koliko bi plačali zdaj?``). Vsa vsaj napol razumno nova
jedra so stisnjena, odtod črka ,,bz
`` pred njihovimi
imeni. Stisnjeno jedro se samodejno raztegne, ko se izvaja.
V starejših jedrih ni izbire za gradnjo bzImage
; le
zImage
. Ta izbira je trenutno še vedno dostopna, vendar je
glede na velikost kode novejših jeder uporaba bzImage
bolj
ali manj obvezna, saj starejše metode ne znajo uporabljati prevelikega
jedra.
,,make mrproper
`` ustvari intenzivnejše čiščenje
(,,clean
``). Včasih je ta cilj potreben; morda ga želite
uporabiti ob vsakem popravku. ,,make mrproper
`` bo tudi
zbrisal vašo konfiguracijsko datoteko, zato shranite njeno rezervno
kopijo (.config
), če se vam zdi pomembna.
,,make oldconfig
`` bo poskušal nastaviti jedro s stare
konfiguracijske datoteke; namesto vas bo šel skozi proces ,,make
config
``. Če še nikoli niste prevedli jedra ali nimate stare
konfiguracijske datoteke, verjetno nočete tega, saj ne želite spremeniti
privzete nastavitve.
Za ukaz ,,make modules
`` glej razdelek o modulih.
Ko imate novo jedro, za katerega menite, da deluje, kakor želite, je
čas, da ga namestite. Večina ljudi za ta korak uporablja LILO (Linux
Loader). Jedro namestite, poženete čezenj LILO in ga pripravite za
zaganjanje z ukazom ,,make bzlilo
``. Vendar le, če
je lilo
nastavljen takole: jedro je /vmlinuz
, lilo
je v imeniku /sbin
in vaša nastavitvena datoteka
/etc/lilo.conf
se s tem strinja.
V vseh drugih primerih morate pognati LILO neposredno. Paket je
precej enostavno namestiti in delati z njim, a zna zmesti s
konfiguracijsko datoteko. Poglejte v nastavitveno datoteko (v starejših
različicah je to /etc/lilo/config
, v novejših pa
/etc/lilo.conf
), kakšne nastavitve imate.
Konfiguracijska datoteka mora biti podobna:
image = /vmlinuz label = Linux root = /dev/hda1 ...
Nastavitev ,,image =
`` kaže na novo nameščeno
jedro. Večina uporablja /vmlinuz
. Lilo potrebuje oznako
,,label
``, da ugotovi, katero jedro ali operacijski sistem
naj zažene, oznaka ,,root
`` je korenski imenik /
določenega operacijskega sistema. Naredite rezervno kopijo vašega
starega jedra in prepišite datoteko bzImage
, ki ste jo pravkar
naredili, na to mesto (napišete npr. ,,cp bzImage /vmlinuz
``,
če uporabljate ,,/vmlinuz
``). Potem še enkrat zaženete lilo
-- na novejših sistemih le napišete ,,lilo
``, na starejših
morate morda narediti /etc/lilo/install
ali celo
/etc/lilo/lilo -C /etc/lilo/config
.
Če bi radi izvedeli več o nastavitvi programa LILO ali če nimate programa LILO, dobite najnovejšo različico z vašega priljubljenega mesta za FTP in upoštevate navodila.
Za zaganjanje enega vaših starejših jeder z diska (še en način,
kako si opomorete, če ste uničili novo jedro), prekopirajte vrstice
pod (skupaj z) ,,image = xxx
`` v nastavitveni
datoteki lila na konec datoteke in spremenite ,,image = xxx
`` v
,,image = yyy
``, kjer je ,,yyy
`` polna pot do
datoteke, v katero ste shranili rezervno jedro. Potem spremenite
,,label = zzz
`` v ,,label = linux-backup
`` in še
enkrat poženite lilo
. V konfiguracijsko datoteko lahko dodaste
tudi vrstico z ,,delay=x
``, kjer je ,,x
`` časovni
interval v desetinkah sekunde, v katerem lilo čaka, da ga boste lahko
prekinili (npr. s tipko Shift) in vpisali oznako rezerve zaganjalne
kopije (če se zgodi kaj neprijetnega).